Življenjepis pisatelja Franceta Bevka  - Osnovna šola FRANCETA BEVKA Ljubljana

Široka dolina reke Soče, senčna Baška grapa in dolina biserne Idrijce - vse tri lepotice so bile priča, kako je Franček (France Bevk) v njihovem objemu preživljal svojo mladost.

Ko je bil že starejši, se je vselej rad vračal v svojo rojstno vas Zakojco, kjer se je rodil 17.sept. 1890 očetu Ivanu, čevljarju, in Katarini Čufar kot prvi otrok.

Ker starši niso imeli hiše, je mali Franček prijokal na svet pri sosedih. Šele ko je imel 3leta, je dedek kupil hišo na dražbi. Eno uro hoda do šole v Bukovem je bila zanj najlepša na svetu. Rad je bral in želel si je čimveč vedeti. Bil je tudi zelo radoveden. Vedno je z vso napetostjo in izbuljenimi očmi poslušal babico, ki je znala pripovedovati strašne in zanimive zgodbe.

Ded in oče sta bila samouka in sta zelo cenila knjige in časopis. Babica ni znala brati, a imela je odličen spomin in si vse zapomnila.  Tudi Bevkova mati je znala brati, največ je prebirala Sveto pismo. Bevk si je bil blizu s svojo mamo, saj sta si zaupala vse skrivnosti.

Ko se je naučil brati in pisati, so ga še bolj privlačile knjige. Učitelj je vzpodbujal nadarjenega učenca in mu posojal knjige. Odločil se je, da bo nekega dne tudi on napisal tako knjigo.

Končal je osnovno šolo in moral izbrati pot za prihodnost. Ded se je zavedal Francetovega talenta in nasprotoval, da bi postal čevljar. Menil je, da bi bil boljši za drug poklic. Tako ga je oče odpeljal v Kranj k trgovcu Kušljanu za trgovskega pomočnika. Tam pa je ostal le nekaj mesecev in se brez načrtov vrnil domov. Začel je pomagati očetu na polju in v čevljarstvu. V tem času je začel pisati. Že pri 16 letu mu  je revija Domači prijatelj objavila črtico Vstajenje.

To leto mu je umrla mati. Dogodek ga je zelo pretresel. Ob tem je dozorel in njegovo otroštvo se je končalo.

Po dveletnem odmoru, ki ga je preživel doma, je njegove prispevke v reviji zasledil cerkljanski dekan Franc Knaus. Predlagal mu je učiteljski poklic.

France je ubogal njegov nasvet in se vpisal v učiteljsko pripravnico. Tam je vzljubil dela Ivana Cankarja. V pripravnici ga je najbolj pestila nemščina in tudi glasba. Zato se je seznanil s poezijo in začel pisati pesmi. Pripravnico je končal z uspešnim izpitom. S svojimi sošolci je sklenil izdajati dijaški literarni list z imenom Alfa. Dijak France se je takrat prvič soočil z delom urednika. Ko so za Alfo zvedeli profesorji, revija ni mogla več izhajati. A Bevkova ustvarjalnost se s tem ni ustavila. Še naprej je pošiljal pesmi dijaškemu listu Zora in urednici Domačega prijatelja Zofki Kvedrovi. Spoznal je  veliko znanih slovenskih pesnikov in pisateljev. Med njimi tudi Ivana Cankarja.

Leta 1913 je maturiral in odšel na svoje prvo službeno mesto v Orehek. Tam je bil zelo srečen in teh dni se je spominjal celo življenje. Tik pred prvo svetovno vojno je tam našel svojo življensko družico.

Tam je napisal knjigo Tatič. Na bolniškem dopustu je pisal črtice, v katerih je močno nasprotoval vojni. Zaradi teh kratkih pripovedi se je zanj začela zanimati ljubljanska policija in postal je politično sumljiv. V tem kratkem času je odpotoval na  Dunaj in se vpisal na Višjo pedagoško šolo, vendar to misel kmalu opustil. Po vrnitvi je bil premeščen v Novake, kjer so ga vpoklicali v vojsko.

V 1. sv. vojni je prestal veliko hudih izkušenj. Ko se je vrnil, je opustil učiteljski poklic in postal urednik ljubljanskega Večernega lista. Ko je ta prenehal izhajati, pa je urejal kulturno rubriko časopisa Slovenec. Hkrati je svoj čas posvetil gledališču in vodil ljudski oder ter režiral. Proti koncu leta 1920 se je vrnil v Gorico. Tam je sodeloval v mnogih časopisih. Leta 1921 je izšla Bevkova prava in edina pesniška zbirka. Poimenoval jih je preprosto Pesmi. Vseeno se je posvetil črticam in pripovedkam. V Trstu je čez nekaj časa izdal izbor črtic z naslovom Faraon.

Njegove knjige so se vrstile druga za drugo.  Leta 1933 je izdal pripovedko Kozorog, leta 1934 Tovariša, leta 1938 zbirko pravljic Čarovnica Čirimabara, leta 1939 Grivarjevi otroci in istega leta otroško povestico Pleši mož. Za knjigo Pesterna in Malega upornika je dobil priznanje Zlata knjiga.

Po vojni je pripovedoval o narodnoosvobodilnem boju, eden od teh je bil Tomaž (Mali upornik), ki je postal glavni junak ene najbolj branih Bevkovih povesti. 

Bevkovo literarno delo za mladino pa ni bilo edino, ki ga je pisatelj posvetil rastoči generaciji, ampak tudi njegovi osebni obiski pri mladih bralcih. Obiskoval jih je po šolah in jim rad pripovedoval o svojem delu.

Bevk velja za enega najplodnejših pisateljev. Ta oznaka ne velja zgolj zaradi števila knjig (okoli 100), ki jih je napisal, ampak tudi zaradi izredne raznovrstnosti pripovedne tematike.

Umrl je 17.septembra 1970.

Septembra  leta 1970 je bila dograjena naša šola in so jo poimenovali po pisatelju Francetu Bevku.

Želim na začetek te strani